Sezono zaključili na najprestižnejših dirkah

Za našo tekmovalko Vito Movrin se je tritedensko popotovanje po dirkah evropskega in svetovnega ranga končalo. Skupaj z ostalimi člani slovenske gorskokolesarske reprezentance se je namreč udeležila svetovnega pokala na Češkem, nato svetovnega prvenstva v Avstriji in za konec še evropskega prvenstva v Švici. Seveda pa nismo pozabilo tudi na našo mladinko Tamaro Homar, ki se je ravno tako udeležila zgoraj omenjenih tekem. Skupaj sta punci vozili tudi štafeto, ekipo pa so sestavljali še Tanja Žakelj, Rok Naglič, Matevž Govekar in Teo Pečnik. Vita je svoje uvrstitve s tekme v tekmo stopnjevala in na koncu v Švici zasedla odlično 18. mesto.
Po besedah spremljevalca Gregorja Dimica, ki je bil skupaj s Simonom Erjavcem in selektorjem Matjažem Budinom del podporne ekipe, so zajele razmere na dirkah celoten spekter. Od lepih, sončnih in suhih dni vse tja do totalnega blata, mraza in nalivov. Skratka tekmovalci in spremljevalci so se domov vrnili z eno ogromno izkušnjo, o vsem skupaj pa smo poklepetali tudi z Vito.

Česa ti tekmovanja evropskega in svetovnega ranga največ dajo? 

Ko si enkrat na tekmi tako visokega kova, dejansko najvišjega v našem športu, ti to samo po sebi daje neko samozavest. Ta je seveda še večja, če potem naredim dober rezultat. Proge so drugačne in v večini primerov tehnično zahtevnejše kot proge npr. v Sloveniji. Kadar se srečam z novimi ovirami na progi in jih nato premagam in odvozim, pridobim neko tehnično znanje in tudi samozavest. Čeprav naj bi se na tekmi tako velikega ranga ukvarjal s tem, kako hitro boš šel čez oviro in ne, ali boš oviro sploh premagal, pa se mi zdi, da za le-to, potrebuješ veliko izkušenj na najrazličnejših progah in najrazličnejših terenih. V mlajših kategorijah je vsaj včasih bilo dovolj, da se znaš peljati, ni bilo potrebe po ekstremnem tehničnem znanju. Kot punca, sem mogoče vozila drugače kot fantje, ki venomer poskušajo nove stvari in premikajo meje. Na tekmi se to pozna, ampak vztrajno napredujem v tej smeri. Vsaka nova dobro odpeljana tekma je tako majhna zmaga proti temu, kar še sledi.

Kako se pred tako veliko dirko, poleg fizične priprave lotiš tudi psihične? Imaš kakšne posebne tehnike sproščanja, dihanja, pogovor s trenerjem, svoj ritual?

Dan pred tekmo po navadi pripravim stvari za tekmo. Na dres si pripnem številko, očistim kolo, če je potrebno, pripravim bidone, gele. Zjutraj na dan dirke, če je le možno, grem na kratek sprehod. Takrat se umirim, zberem misli in se psihično pripravim na dirko in na to, da dam vse od sebe. Čeprav se trudim, pa se kdaj zgodi, da zaradi živčnosti in pričakovanja tekme, nisem najbolj prijetna družba :) . Takrat je najboljše, da se umaknem in imam svoj mir. V dnevih pred tekmo sem na vezi tudi s trenerjem, za razrešitev morebitnih težav, največkrat pa za še zadnje vzpodbudne besede.

Te je pred štartom morda tudi česa strah? Kako se potem z njim soočiš?

Pred samim štartom sem vedno živčna. Pa ne zaradi tega, ker bi se česa bala, pač pa zato, ker sploh kadar vem, da mi gre dobro, v meni rastejo neka pričakovanja. Včasih tudi dvom. Sama sebi naložim pritisk, pomembno pa je, da ga zadržim v meji normale. To ni vedno mogoče in bi sama sebi morala dati klofuto. Takoj, ko se pokaže zelena luč na semaforju pa je vseh skrbi in dvomov konec, dirkam in to je to.

Je naporno tako popotovanje po dirkah, je vmes dovolj časa za regeneracijo, treninge, aktivacijo in ostale stvari?

Taka tri tedenska odprava, kot smo jo imeli sedaj, je v vsakem primeru zelo naporna. V trenutni situaciji s covidom še toliko bolj. Sprva nismo vedeli, ali tekme sploh bodo, katera bo, katere ne bo. Sama sem zato bila ves čas nemirna, ker nisem vedela, kaj me čaka. Na samih tekmah smo morali delati covid teste, ki predstavljajo dodatno obremenitev, konstantna nošnja mask tudi ni prav prijetna. Veš, kaj se dogaja po svetu, ti pa dirkaš in skušaš misliti, da je vse okej in da moraš oddelati svoje in to je to. V takih trenutkih je težko razmišljati pozitivno in se resnično veseliti tekem. Tri tedne je dolga doba, pride do nesoglasij in nesporazumov, kar pa seveda ne olajša stvari ampak jih naredi še toliko težje. Sploh, če si punca med kopico fantov :) .

Časa za aktivacijo, servisiranje koles, treninge na progi, regeneracijo pa je dovolj. Če si vse dobro splaniraš ni problem. Se je pa po vsaki novi tekmi poznala dodatna utrujenost, kar se mi zdi čisto normalno.

Katera od dirk ti je ostala najbolj v spominu, katera proga ti je najbolj ustrezala in zakaj?

Najbolj mi je v spominu ostala dirka za evropsko prvenstvo, v Švici. Bila je zadnja na sporedu in je bila res tehnično zahtevna. Po prvem treningu nisem imela najboljšega občutka, na koncu pa sva bili s progo kar prijateljici. Všeč mi je bilo, ker ni bilo dolgih klancev, ampak so bili kratki in hitri. Osvojila sem tudi lep rezultat, zato tudi dodatni dobri občutki. Slaba stran Švice je bila le to, da sem imela čisto zadnja štart. Takoj po končani dirki sem se preoblekla in se usedla v avto proti domu.

Tudi svetovno prvenstvo v Leogangu je bila posebna dirka. V določenem trenutku je spominjala že na ciklokros, tega sigurno ne bom pozabila.

Kakšen je bil občutek, ko si se po toliko dneh zopet vrnila domov in za nekaj časa malo lahko pozabila na kolo in tekmovanja?

Povsod je lepo, a doma je najlepše.  Občutek je bil seveda dober. Končno sem bila spet med ljudmi, ki me imajo radi in me podpirajo.

Zaradi korone je situacija drugačna kot bi bila sicer, a je super, da imamo zdaj nekaj časa za počitek in da lahko po treh napornih tednih kolo dam v kot in počakam, da si spet zaželim vetra v laseh.

Glede na to, da je letošnje tekmovalne sezone očitno konec, nam lahko poveš, kakšna je bila zate (glede na vso situacijo) letošnja sezona, kam je usmerjen tvoj fokus za naprej in kako se boš lotila priprav na novo sezono?

Ja, kot sem že napisala prej, je situacija vse prej kot rožnata. Če se vrnem čisto na začetek, v november lani, ko smo začeli s pripravo na novo sezono. Takrat je šlo vse po planu in do marca sem bila v zelo visoki formi, pripravljena na prve tekme. Virus je naredil svoje in priprava se je nadaljevala doma. Težko je, ko veš, da si dobro pripravljen, potem pa se zgodi nepričakovana stvar. Skozi celotno leto smo trenirali in ja, pade motivacija pa se spet dvigne in spet pade. V taki situaciji se mi zdi to čisto normalno. Do zadnjega ne veš, a dirke bodo ali ne. Je pa bilo skoraj za vse enako.

Moj fokus za naprej je trenutno usmerjen predvsem v dobro regeneracijo, potem pa v uspešen začetek treningov za novo sezono. Situacija se slabša, bom pa se trudila, da poskušam iz tega izvleči čim več dobrega in pozitivnega.

Viti ter tudi vsem ostalim tekmovalcem želimo uspešen začetek nove sezone.

Foto: Gregor Dimic in Grega Stopar